Škotska, četrtič

Ker smo v Aberdeen prispeli dokaj zgodaj, sva se z Branko odločili, da greva na sprehod. V avli sva srečali še nekaj članov naše druščine, ki so se ravno odpravljali v center mesta z avtobusom. Takoj sva se jim pridružile in začela se je dogodivščina, ki se je bom še dolgo spominjala. Najprej že to, da smo avtobus čakali na desni strani ceste, čeprav smo bili na Britanskem otočju (beri: vozi se po levi). Potem smo napadli mimoidočega, naj nam pomaga pri iskanju avtobusa, pa je dejal, da ga bomo prej ujeli, če odidemo 100 metrov naprej na glavno cesto (zveni dokaj logično, ne?). In smo ga. Prijaznega voznika smo prosili, naj nam ustavi v centru, kjerkoli pač to že bo.

Ko smo prispeli, smo se sprehodili po glavni ulici, večerjali v PizzaHut-u in se slikali pred aberdeensko galerijo. V bistvu smo si ogledali vse stvari, katere smo šli gledat naslednji dan, le da s počasnejšim in bolj umirjenim tempom. Iskali smo tako pristno škotsko gostilno, kjer bi v miru posedeli ob pijači in se pogovarjali. Naleteli pa smo na nekaj povsem drugega. Stara cerkev je že od zunaj dajala čuden vtis in bolj za šalo kot zares smo odšli v lokal (ki je bil v tej cerkvi, da ne bo pomote). V celoti je bil opremljen v stilu vampirjev in okolja iz grozljivk, natakarji so bili naličeni v rdečo in črno barvo ter vsepovsod so visele pajčevine.

Lokal je sestavljen v več nadstropjih in mi smo se povzpeli na vrh, pa bolj zaradi radovednosti, s čim nas bo lokal še presenetil. Izbiral si lahko med sedmimi koktelji smrtnih grehov (dejansko so se imenovali Greed, Pride, Envy, Gluttony, Lust, Sloth in Wrath) ali pa napitki iz epruvetk. Skratka – grozljivo. Smo si pa s tem močno popestrili večer. Kot rečeno smo se naslednji dan znova sprehodili skozi Aberdeen in si pogledali drugo najstarejšo univerzo, galerijo in še nekaj drugih bolj zanimivih stavb.

Pot nas je nato vodila po vzhodni obali do mesteca Stonehaven, tam smo si v bližini ogledali ruševine nekega gradu, ki je bil sezidan na pečini in je ponujal super razgled na morje. Nato smo se odpravili do gradu No. 8 – Glamis Castle. Gre za grad, v katerem je odrraščala Her Majesty Elly II. in ker se je pisala Lion, povsod v gradu in njegovi okolici najdemo leve v takšnih ali drugačnih oblikah. Eeeeeeeee... Boooooooring.

Tam se je nastavljal tudi eden izmed primerkov dolgodlake krave, ki je sicer zelo razširjena vrsta na Škotskem, vendar skoraj nikoli ni bilo primernega trenutka za fotografiranje. No, tega bo zdaj imelo na sliki zagotovo najmanj 200 ljudi, ki je takrat obiskalo grad, saj je bilo treba na posnetek skorajda čakati.

Vsi smo bili že malce na trnih, ker smo načrtovali dan končati v glavnem mestu Edinburgh. Gre namreč za eno izmed najlepših evropskih prestolnic in je za mnoge predstavljal vrhunec tega potepa. A je bilo na to treba še malce počakati. Vmes nas je čakal še rad No. 9, ki pa naj mi oprosti, da sem pozabila njegovo ime (lahko torej domnevate, da je bil izredno zanimiv).

Spomnim se ga zgolj po pavih, ki so se smukali vsevprek po travi, perja pa niso hoteli pokazati. Po poznem kosilu smo se končno odpeljali Edinburghu nasproti in ko smo zapeljali mimo znamenitega železniškega mostu pred mestom, smo vedeli, da smo zdaj res blizu. Čakal nas je samostojni ogled mesta, ki smo ga povečini preživeli v trgovinah. Z Branko sva se odpravili tudi skozi mestni park, kjer so ravno gostili neko tekmovanje, podobno triatlonu. Dan sva zaključile ob vrčku piva na letnem vrtu ene izmed gostiln, kjer naju je prijetno grelo pozno popoldansko sonce.

In zakaj bi bil zadnji dan kakorkoli drugačen od ostalih? Seveda ne, sledil je grad No. 10 – Edinburgh Castle. Tam nam je že pošteno zmanjkovalo denarja, zato smo bili skoraj vsi “child” (vključno z Branko) ali pa “senior” (tisti, ki res niso mogli skrit svojih let). Sprehodili smo se po obzidju in na vrhu občudovali prelep razgled na Edinburgh pod nami.

Grad je sestavljen iz več stavb, povezanih s tlakovano potjo. Med njimi najdemo tudi grajsko cerkev, ki je bila posvečena I. in II. svetovni vojni. Z Branko so naju še najbolj zanimali kraljevi dragulji, ki jih hranijo v eni izmed ORTO varovanih sob, s stražarjem na dvorišču pa se je slikalo milijon Japončkov, zato sva se temu dejanju iz principa odpovedali in šli raje na kavo. Na poti z gradu smo videli še “one o'clock” top, ki vsak dan (razen nedelje) ob enih popoldne izstreli eno kroglo. Gre za čisto praktično stvar, saj je top vedno udaril točno ob enih in tako so si lahko ljudje (predvsem pa mornarji na ladjah) nastavili uro na točen čas. In zakaj ravno ob enih? Škoti so pač skopi, pomislite, koliko krogel bi šlo, če bi streljali ob dvanajstih!

Popoldne smo preživeli na ulici Royal Mile, ki je tudi resnično dolga eno miljo, kar pa pomeni tudi eno miljo raznih trgovinic in lokalčkov. Ogledali smo si predstave uličnih umetnikov, katedralo, se sprehodili do palače Hollyrood na samem koncu ulice Royal Mile in zapravili zadnje funte. Z Branko sva odkrili velik tloris mesta, po katerem si se lahko sprehajal in uličico citatov slavnih Škotov, ki so bili vklesani v kamen. To, da je bila Branka čisto razjarjena nad smešno nizkimi cenami obutve Dr. Martens, pa kdaj drugič (aja, pa nobeni ji niso bili prav). Dan se je počasi nagibal k večeru in čakala nas je dolga nočna vožnja do Londona. Zahajajoče sonce nas je pozdravilo na še zadnji dan na Škotskem in obudilo lepe spomine na pretekle dni.

Škotska, tretjič

Po ogledu ruševin Urquhart Castle smo se odpravili naprej ob jezeru do turističnega središča Loch Ness Centre, kjer smo si ogledali multimedijsko predstavitev o jezeru in njegovih prebivalcih. Sprehodili smo se skozi sobe, ki so si vrstile ena za drugo. Začeli smo v prvi sobi, kjer je podrobneje opisan nastanek jezera in njegova sestava. Nato smo odšli naprej in spoznali nekaj več stvari o živalih, ki živijo tam. Skratka – vsaka soba je imela svojo tematiko. Kar je bilo še najbolj pomembno, je bila resnica o Nessie in vseh njenih videnjih. Legenda o jezerski pošasti sega že v prva stoletja po Kristusu, vsako leto pa beležijo več kot sto videnj skrivnostne Nessie. Ena izmed sob omenjenega centra je v celoti posvečena fotografijam in video posnetkom, na katerih naj bi bila legendarna pošast. In prav vse dokaze so znanstveniki ovrgli. Celo najbolj znano fotografijo izmed vseh!

Na slikah naj bi bili zgolj igre senc in valov, tjulenji, ki priplavajo iz Severnega morja (s čimer je Loch Ness povezan na svoji severni strani) in hlodi. Edino, kar je begalo znanstvenike, so bila pričevanja očividcev, saj so prav vsi opisali Nessie na podoben način – dolg vrat z majhno glavo in večjim trupom. Po opisu sodeč gre za dinozavra, ki pa je izumrl že pred mnogo milijoni let. Še vedno pa ostaja droben dvom. Kaj če...?

Zapustili smo Loch Ness in se odpravili do gradu No. 5 – Cawdor Castle. Zelo je bilo zabavno, ko se je vodič pogajal za ceno vstopnine. Bilo nas je namreč premalo, da bi lahko vzeli skupinsko karto, sicer pa je bila vstopnina kar visoka. Vodič se je namreč pogajal, da bi pridobili cenejšo karto, kar mu je na koncu tudi uspelo, ko je zagotovil, da se naslednji teden vrne z trikrat večjo skupino. Ko smo ga nato vprašali, če res pripelje še koga, se je le nasmehnil: “Ah kje!” Osebno mi ta grad ni k srcu prirasel nič bolj, kot ostali, do sedaj že videni gradovi. Je pa name močan vtis naredil vrt, ki je bil izjemno lepo urejen in imel tudi labirint iz žive meje. To so se mi zasvetile oči! Pa kaj, ko je bil zaprt za turiste... Z Branko sva se sprehajali po vrtovih, ki so kar puhteli od cvetja in polnega cvetličnega vonja.

Na poti proti Invernessu smo se ustavili še v parku Culloden, kjer so Škoti nekaj mesecev nazaj odprli spominski park, ki stoji na mestu, kjer so se borili Highlanderji in Angleži. V sredini stoji spomenik vsem padlim in priča o neusmiljenih bojih za svobodo ljudi in zemlje. Za konec smo se podali še po ulicah Invernessa, kjer smo se zaradi dežja raje zadrževali v trgovinah.

Spali smo v majhnem mestecu Grantown-On-Spey, ki samo po sebi ni nič posebnega, pravo malo podeželsko naselje. Z Branko sva se zvečer odpravili na potep in se nadihali svežega zraka.
Grad No. 6 – Blair Castle je bila naša naslednja postojanka petega dne potepanja po Škotski. Ponovno nič zanimivega, razen rogovi samorogov in ostalih trofej, ki so bili razstavljeni vse povsod po hodnikih in sobanah. Koliko živali je moralo umreti za tako zbirko!

Dan je bil namenjen prečkanju Highlanda, oziroma najvišjega dela Škotske. Ob poti smo se ustavili tudi za ogled najmanjše destilerije viskija na Škotskem, The Edradour. Kot povsod, nas je tudi tu pričakal “welcome drink”, prijazen gospod v kiltu pa nam je razkazal poslopje. V primerjavi z destilerijo Talisker na otoku Skye, ki smo si jo tudi ogledali, je bila ta prav smešno majcena. Vse je bilo desetkrat pomanjšano in tako drobno. V trgovini z omamno pijačo pa smo lahko občudovali tudi najdražjo steklenico viskija, ki je stala kar 999 funtov (cca. 1300 evrov).

Preden smo zvečer prispeli na cilj v Aberdeen, smo se vmes ustavili še v gradu No. 7 – Balmoral Castle. Gre za poletno rezidenco angleške kraljeve družine, kjer je seveda vse v znamenju “her majesty” in podobno. Stolpičast grad je bil med vsemi ostalimi res nekaj posebnega, mogočni vrtovi in gozdovi pa so ponujali neskončne sprehajalne poti.

Kadar je kraljeva družina prisotna, je grad navadno zaprt za turiste, nisem pa prepričana, če tudi pešpoti. Dan smo zaključili v Aberdeenu, kjer so nas tako kot tudi drugje na Škotskem pozdravili zajci. Teh je tu ogromno, so divji in se prosto sprehajajo... povsod.

Škotska, drugič

Tretji dan je bil v celoti namenjen izletu na otok Skye, ki leži ob zahodni obali Škotske. Zjutraj smo se odpravili mimo Fort Williama v gričasto pokrajino obmorske obale. Ves čas nas je spremljalo spremenljivo vreme, ki je zdaj poskrbelo za dežne kaplje, zdaj za sončne žarke.

Naša prva postojanka je bil grad No.2 Eilean Donan Castle, mogoče najbolj znan grad na Škotskem, ki je znan postal šele po vlogi v filmu Highlander. Grad je v bistvu zgrajen na otočku zelo blizu obale, do gradu pa vodi dolg most. Ob oseki skoraj ne moremo govoriti več o otočku, saj voda tako usahne, da se da do gradu skoraj sprehoditi po kopnem.

Vreme nam ob ogledu ni bilo ravno naklonjeno, ravno se je pripravljal tisti dež, ki v bistvu sploh ni dež in bolj rosi iz megle. Pa čeprav se človeku niti ne zdi, da kaj pada iz neba, je v dveh minutah moker kot miš. Škotsko vreme pač. Pot nas je nato vodila čez visok in strm most na otok Skye. Oblika mostu je podobna narobe obrnjeni črki U in je tako strma zato, da lahko ladje mirno plovejo pod mostom, ne da bi ga bilo treba dvigovati in spuščati za vodni promet. Narava tega otoka je zelo podobna ostali škotski pokrajini, prevladujejo majhni zeleni grički in dolinice. Ustavili smo se v destileriji Talisker, ki sicer ni največja na Škotskem, je pa ena izmed večjih in ima tudi urejen ogled po posameznih delih.

Za začetek so nas pogostili z “welcome drink” v avli, nato pa nas je prijazen mladenič popeljal skozi destilerijo. Razkazal nam je vse obrate, skladišče in razkril skrivnost angelovih deležev (angel's share). Ko v sode napolnijo viski, ga pustijo v kleteh, da zori. Ker pa ima viski v sebi veliko alkohola in ker les sodov prepušča zrak, alkohol hlapi iz sodov. Tako po dvajsetih letih zorenja viskija v sodu dobimo tudi do 15% manj tekočine, kot v času točenja. In vsemu, kar iz sodov izhlapi, destilerji pravijo angelov delež. Nič čudnega, da se angelčki na vseh slikah tako prešerno smejejo...

Po še kaki uri vožnje je sledil grad No. 3 – Dunvegan. Z Branko sva zanj navijali, ker so tam v neposredni bližini tudi tjulenji, a jih zaradi zmešnjave v organizaciji časa nisva videli. To je bila Branka slabe volje... Sicer pa grad kot sam ni bil nič posebnega, smrdel je po naftalinu prav tako kot drugi. Skratka – boring.
Ko smo se odpravljali nazaj proti “celini” (v kolikor je Britanija sploh lahko celina), smo na poti proti mestecu Portree naleteli na veliko število veternic, ki so bile postavljene ob cesti. To je zanimivo predvsem zato, ker drugje na Škotskem takega prizora ne boste videli, sploh pa so imeli tam o postavitvi veternic veliko polemik in razprav. Ko smo prispeli v Portree, smo se vsi zapodili v fast-food ob obali, kjer so nam družbo delali napadalni galebi. Na vsak način so se namreč hoteli dokopat do naših krompirčkov in hamburgerjev. Sicer mestece obdaja majhen in miren zaliv, kjer so privezane mnoge barke in čolni. Zelo zanimiva je prav ulica ob zalivu, ker jo sestavljajo vrstne hiše živopisanih barv, ki razbijejo monotonost okolja.

Četrti dan je bil za mnoge vrhunec potepanja po Škotski, saj smo obiskali Loch Ness, domovanje jezerske pošasti Nessie. Nessie sicer nismo videli, smo pa obiskali grad No. 4 – Urquhart Castle. Ruševine ostankov tega gradu so mi bile osebno bolj všeč, kot drugi urejeni in smrdeči gradovi. Še posebej sem bila navdušena nad predstavitvijo, ki smo si jo ogledali, preden smo se podali k ruševinam.

V hribu je urejen center obiskovalcev, od koder turisti lahko gredo v dvorano s predstavitvijo. Tam se zavrti 10 minutni film o gradu in njegovi zgodovini, nato pa se odgrnejo zavese izpred oken in odpre se pogled na ruševine. Zelo domiselno in kul. Z Branko sva se povzpele na stolp in opazovale gladino jezera, če bi čisto slučajno ugledali kakšno valovanje ali pa mogoče celo glavo Nessie. A kot smo kasneje v The Loch Ness Centre izvedeli, so bili še vsi dokazi, ki so dokazovali obstoj Nessie, ovrženi. O tem pa kdaj drugič.

Škotska, prvič

Že mesec bo, odkar sem se vrnila z mojega letošnjega poletnega potepanja. Tokrat bo govora o deželi zelenih gričev, gradov in karirastih kiltov – Škotski. Dežela te nevede potegne vase, saj tu živijo prijazni in preprosti ljudje, s posebnim smislom za humor in zavijajočim naglasom, ki skorajda ne spominja več na angleščino. Moj prvi stik s Škoti sem doživela ob večernem pohajkovanju po Glasgowu, ko smo po doooooooolgij urah vožnje končno prispeli v največje, a ne glavno mesto Škotske. Prva stvar, katera mi je švignila v glavo ob pogledu na pomankljuvo oblečene ljudi (pri 15 stopinjah Celzija, raje pa še kakšno stopinjo manj), je bila ta, da so Škoti zelo »topel« narod. Za njih je bila sredina julija glavna konica poletja in nihče jim ni mogel preprečiti, da se ne bi temu primerno tudi oblačili. V končni fazi pa to niti ne preseneča tako zelo – pravi whiskey je doma po celotni Škotski, pijejo ga vsi in ga je že skoraj malo čutiti tudi v zraku.

Naša prva postojanka je bil torej Glasgow, velikansko mesto z več kot milijon prebivalci, ki spominja na viktorjanske čase, saj je pozidan v rdeči opeki in s pridihom starega industrijskega mesta. Pravega središča to mesto nima, tudi starega jedra ne. Gre za mesto, ki se je razvilo izključno skupaj z industrijo in bil sam sebi namen. V zadnjih nekaj letih so veliko zgradb preuredili v novejši slog, več je modernih lokalov in počasi tudi mesto dobiva svoj utrip. Je pa res, da mesto ni nič posebnega, vsaj za turiste popolnoma nezanimivo. Omeniti velja staro katedralo iz 12. stoletja, viseči most in zgradbo po zgledu Sydneyske opere.

Pot smo naslednji dan nadaljevali proti severu. Naša prva postojanka je bilo jezero Loch Lomond, sicer priljubljeno letovišče in prostor za oddih Glasgowčanov. Izvedeli smo tudi, da je to največje jezero na Škotskem in tudi celotni Britaniji po površini, a ne po prostornini. Ta laskavi naslov si namreč zasluži Loch Ness z več kot 200 metri globine in temu primerno tudi večjo količino vode.

Okolica Loch Lomonda vzbuja pravo pravljično vzdušje, majhne pritlične kamnite hišice z urejenimi vrovi in pisanimi polkni spominjajo na tiste iz Sneguljčice in sedmih palčkov. Peščena obala se razprostira v neskončnost in tu pa tam ob obali vidimo majhne hiške ali pomolčke. Nič čudnega, da so jezero in njegovo okolico opevali mnogi škotski pisatelji in pesniki. Branki so se najbolj v spomin vtisnili vrtni palčki, ki so bili postavljeni za eno izmed hišic. Bilo jih je zagotovo dvajset in postavljeni so bili tako, da so dajali občutek, kot da se pogovarjajo.

Do našega cilja v bližini Fort Williama nas je ločil še obisk mesteca Inverary in istoimenskega gradu v neposredni bližini. Pa se je začelo. Z gradovi namreč. Na potepu po Škotski sem jih videla toliko, da jih zdaj nekaj let ne rabim več obiskovat. No, grad no.1 – Inverary. Gre za grad, v katerem že stoletja vlada družina Campbell, ki izhaja iz klana Campbell. Na Škotskem so v zgodovini klani igrali močno vlogo, saj so predstavljali prave Škote, ki so se vedno hoteli zoperstaviti angleški kroni. Mogoče še najlepšo sliko o škotski zgodovini predstavlja film Pogumno srce (Brave heart), v katerem je v vlogi znanega škotskega bojevnika Williama Wallacea zaigral Mel Gibson.

Sam grad je lepo urejen, v njem še vedno kdaj pa kdaj obeduje družina Campbell in na njegov račun tudi lepo služi. Vstopnine v gradove so namreč astronomske in se gibljejo od 6 pa vse do 10 funtov, je pa res, da je to skoraj edini vir zaslužka za grad, saj iz državne blagajne ne dobi niti za kritje sprotnih stroškov. No, da ne bi dolgovezili – grad Inverary je en sam dolgčas.

Še bolj dolgočasna pa je bila vožnja do Ballachulisha, kjer smo prenočevali. Da sva si raztegnili krake, sva z Branko zvečer odšle v bazen in se nadihale klora, da nama je bilo še cel večer slabo. Sva pa zato ponoči spali kot ubiti.

Kuba, osmič

Zjutraj sem se zbudila že pred sedmo, saj nisem vedela, kdaj odhajamo na zahod otoka. Za predzadnji dan nas je čakal še izlet v provinco Pinar del Rio, ki je znan predvsem po obsežnih plantažah tobaka. Večina je namreč šla prejšnji večer na večerjo, nihče pa ni ob prihodu nazaj v hotel javil, kdaj se zjutraj dobimo. Zbudila sem se tako zgodaj, da sem prišla prva na zajtrk v upanju, da srečam nekoga, ki ve. Odhod ob pol devetih, so mi povedali. No, pa gremo!

Za začetek nas je čakala dolga vožnja do glavnega mesta istoimenske province, Pinar del Rio. Nekdo je izjavil, da imajo kubanske cigare sladek okus. Vas zanima, zakaj? Tobak namreč zavijajo v liste sladkornega trsa. To daje kubanskim cigaram poseben, unikaten okus, ki malce posladka. V mestu smo se ustavili zgolj za prvi vtis, da smo malo pretegnili noge in poslikali tistih nekaj arhitekturno izredno zanimivih, a na žalost razpadajočih stavb.

Naš naslednji postanek je bil planiran v dolini Valle de Vinales, ki je sicer kraškega nastanka. Tam smo si pogledali, kako poteka pridelava tobaka, njegovo pobiranje in sušenje v za to namenjenih sušilnicah. Tobak najprej poberejo na polju in ga zvežejo v šope, ki jih nato položijo na lestve. Te lestve pa nato prenesejo v sušilnico, kjer se tobak na prepihu suši, dokler ni dovolj dober za nadaljno obdelavo.

Ker je dolina Valle de Vinales kraškega nastanka, v njenem podzemlju najdemo tudi veliko kraških jam. Eno izmed njih, Cueva del Indio, so za oglede pomagali urediti tudi slovenski jamarji in jamarski strokovnjaki. S čolničem smo se zapeljali po podzemni reki, da nas je vodila do zanimivih skulptur, ki so jih v tisočletjih oblikovali kapniki. Moje osebno mnenje je sicer, da se jama lahko gre samo skrit slovenskim jamam, vsekakor pa je bila lepa popestritev našega izleta.

Lačni smo se odpeljali do gostišča pod prazgodovinskim muralom, ki so ga izdelali v 20. stoletju. Gre za ogromno skalo, ki se razteza 150 metrov v širino in 50 metrov v višino, na kateri je narisana evolucija človeka – od polža, dinozavrov, zveri in homo sapiensa. Po standardnem kosilu (beri: 3 kosi zelenjave, riž s fižolom in neko meso) smo se odpravili nazaj proti Havani, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah.

Božo je vztrajal, da zadnje noči na Kubi ne bomo prespali, zato smo se nabasali v taksije in odšli v mesto. Ogledali smo si caso, kjer je bival naš Antek, nato pa nas je peljal mimo največje slaščičarne v vseh Amerikah in to brez, da bi nas peljal noter. Baje se nam je nekam strašno mudilo. V hotelu Nacional smo si privoščili najdražji daikiri za 6 CUCkov, vendar je bilo vredno. Hemingway je že vedel, kje naredijo najboljšega. Po kratkem sprehodu ob najdaljši promenadi na svetu smo se s taksiji odpeljali na drug konec Havane, kjer smo se parkirali v en prijeten lokal z živo glasbo. Peli in plesali so nam Santiago Havana, to pa vem zato, ker sem kupila njihovo zgoščenko. Zabavno. Čeprav je bila Maja sitna zaradi Anteka, smo se imeli kar lepo in čudovito zaokrožili zadnjo noč na Kubi.

Zjutraj se kar nisem hotela zbuditi. Bil je namreč dan, ko smo se morali posloviti od največjega karibskega otoka. A še prej smo si šli ogledat tovarno cigar Partagas. Žal smo ostali pri vhodu, ker je prišlo do nesporazuma med vodiči in receptorji. V neposredni bližini se nahaja Capitolio, ogromna zgradba, kopija Bele hiše v Washingtonu. Le s to razliko, da so Kubanci naredili 4 metre daljšo. To se mora vihati nos Američanom!

Ko sem stopala po stopnicah, me je preplavil občutek strahospoštovanja. Zgradba je res ogromna. Čeprav nam v Capitolio niso dovolili, sva z Božom sklenila, da greva vseeno. Kdo ve, kdaj bo spet prilika. Že v prvi avli je razstavljen največji bronasti kip na svetu (se tudi vam zdi, da je tam vse največje na svetu?), ki ponazarja grško boginjo Ateno. Točne velikosti ne bi vedela, lahko pa si ogledate sliko. Tista majhna packa tam spodaj sem pa jaz.

Z Božom sva se podala po velikanskim monumentalnih hodnikih, ki ustvarjajo krog okrog Capitolia. Pokukala sva v nekdanji parlament, ki je ves obdan z lesom, slikala bližnje stavbe iz majhnih balkončkov in se nasploh izjemno zabavala, medtem ko so nas drugi čakali zunaj. Eh, briga me, lahko jim je žal.
Ker ogled Partagasa ni uspel, smo si šli pogledat neko drugo tovarno cigar. Moram priznati, da nikoli še nisem videla takšne proizvodnje. V prvem nadstropju zbirajo primerne tobakove liste za obdelavo, v drugem jih gladijo in vse tako naprej po nadstropjih, dokler v zadnjem ne pridemo do prostorov, kjer cigare pakirajo v škatle. Opazila pa sem, da v teh tovarnah delajo le mladi. Po svoje mi je kar malo žal za njih.

In ker pač spet nismo mogli mimo Hemingwaya, smo si za konec odšli pogledat še njegovo posestvo Finca la Vigia, ki ga je po svoji smrti zapustil kubanskemu ljudstvu. Posestvo je sestavljeno iz več poslopij in ogromnega vrta, ki je na Majo naredil močan vtis. Saj je tudi name, ampak meni je bil bolj zanimiv stolp, kjer je Hemingway ustvarjal svoja dela. Stolp je kar visok in ima okna na vseh štirih zidovih, tako da se ti na vrhu razprostre izjemen razgled na vse strani.

Želela bi si, da bi tam ostali dlje, vendar nas je ura priganjala in počasi smo se morali odpraviti na letališče. Tam so nekateri porabili še zadnje CUCke, nato pa nas je Condorjevo letalo popeljalo proti Frankfurtu. Pa ne, da je kar konec? Prirasla si mi tako k srcu, da me boli, ko te zapuščam. Pogrešala te bom, Kuba moja.

Kje smo se potepali? Poglejte si sami!

Kuba, sedmič

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki vzhajajočega sonca, ki je napovedoval vroč dan. Zjutraj smo se najprej odpravili do največjega pokopališča na svetu, ki je po kvadraturi velik več kot središče Ljubljane. Na vhodu na pokopališče so nas opazovali možje (in ženska!) v uniformah. Prodajali so dovolilnice za slikanje. Na pokopališču namreč lahko slika samo tisti, ki je plačal za dovolilnico. V nasprotnem primeru fotografa čaka denarna kazen, ki je kar precej višja od pristojbine. Celotno pokopališče je sestavljeno iz tisočerih grobnic, nekaj najbolj zanimivih smo si ogledali tudi sami. Vsaka pa ima tudi svojo zgodbo. Name je največji vtis naredila grobnica matere, ki je z novorojenčkom umrla pri porodu.

Legenda pravi, da je mož pokopal ženo in kot je v taki situaciji v navadi, dojenčka ob njenih nogah. Na Kubi dve leti po pogrebu odkopljejo truplo, oziroma kar je še od njega ostalo, in prekopljejo drugam. Ko pa so odkopali grob mamice z novorojenčkom, so ugotovili, da truplo sploh ni razpadlo, dojenček pa je ležal materi na prsih. Ta dogodek je zbudil Havano in bogata družina je vdovcu podarila svojo grobnico. Ta je vsak dan na grob prinašal cvetje in molil. Vedno, ko je zapuščal kraj, je hodil ritensko, dokler je lahko videl grob svoje žene. Pravil je, da ji nikoli v življenju ne bo obrnil hrbta, kar je dobesedno počel. Ta grob je še danes simbol upanja v Havani, obiskujejo ga žene, bodoče mamice in ženske vseh starosti. Zanimivo pa je, da prav vse grob zapuščajo ritensko, dokler jim ne izgine izpred oči. In še nekaj je – samo na tem grobu je dovoljeno prinašanje cvetja, ker ga obiskuje ogromno ljudi in sproti skrbijo zanj. Gre predvsem za higienske razloge. Oblasti so namreč prepovedale prinašanje cvetja na grobove, ker zaradi vročine, vlage in sonca hitro ovenijo. Ne predstavljam si, kakšen smrad bi vladal tem delu mesta.

Po krajšem ogledu pokopališča smo si šli pogledat mesto. Najprej smo se ustavili na Trgu revolucije, kjer je postavljen ogromen kip Joseu Martiju. Resnično ogromen. In če se od Martija ozremo proti središču trga, nas na drugi strani spremlja silhueta Ernesta Che Guevare. Njegov slavni obris namreč krasi zunanjo steno kubanskega ministrstva za notranje zadeve.

Vsepovsod mrgoli predelanih vesp, ki prevažajo ljudi po mestu, mene pa so še najbolj spominjali na jajčka.

Odpravili smo se proti eni izmed tovarn ruma v revnejšemu predelu Havane, kjer nam je en zajeten črn možakar (beri: gazda) na hitro razkazal poslopje. Iz ogleda je po ameriškem načinu naredil pravi šov, zanj smo bili vsi “my children” in nasploh sem dobila občutek, da nas je vse imel bolj za smolo.

Po havanskih ulicah so se vozili zgolj ameriški starodobniki in moram priznati, da še nikoli nisem videla toliko starih avtomobilov na kupu. Pa jih najbrž tudi nikoli več ne bom. Pot nas je vodila v središče Havane, kjer smo se povzpeli na teraso hotela Ambus Mundos.

S pogledom na živahne ulice smo si privoščili mojito, tako kot je to pred leti počel Ernest Hamingway. Prav tu se je namreč sladkal s to opojno pijačo, sobo 511, kjer je vedno preživljal svoje dni v Havani, pa so preuredili na ogled turistom. V njej hranijo nekaj njegovih rokopisov in osebnih stvari, na steni pa visi tudi slika, kjer slavnemu piscu družbo dela nihče drug kot Fidel Castro. Fotografija je izredno znana in veliko je ugibanj o tem, kako dobro sta se poznala, resnica pa je žal takšna, da sta se srečala samo enkrat. In to je bilo takrat, ko je Hemingway v Cojimarju blizu Havane, kjer je imel privezan svoj čoln, organiziral lov na mečarice. Castro je bil zagrizen ribič in se je tekmovanja udeležil. Še več – izboril si je celo prvo mesto.

A nazaj k našemu potepanju po Havani. Ko smo se naužili sveže pijače, smo se po stranskih ulicah podali proti Plazi de la Catedral. Gre za velik trg, ki ga z ene strani obdaja mogočna katedrala in je pravi simbol prestolnice Kube.

In če stojiš na stopnicah katedrale, obrnjen prti njej, lahko na ulici, ki jo vidiš desno, opaziš drugo Hemingwayevo postojanko v Havani, La Bodeguita del Medio, kar prevedeno v slovenščino dobesedno pomeni gostilna v sredini. Tudi tam je naš pisatelj baje rad popil kak mojito ali dva. Čeprav se mi zdi, da je po tolikih mojitih po vseh svojih postojankah moral biti že kar precej okajen.

Na kosilo smo se odpravili prav v Cojimar, kjer najdemo še tretjo Hemingwayevo postojanko, restavracijo La Teraza. Po povratku v Havano smo si najprej ogledali še nekaj čudovitih trgov, nato pa smo se podali v lov za spominki na tržnico. Tam prodajajo vseh vrst stvari: od nakita, glasbil in slik pa do avtomobilčkov iz papirja, magnetov za na hladilnik in oblačil. Kupila sem nekaj spominkov, srečna, ker sem do tedaj mislila, da nikjer ne bom našla ničesar, da bi odnesla domov.

V bližnjem lokalu smo z Majo, Nado in Mileno v ritmih poskočne črnke na sintetizatorju zaključile še en zanimiv dan na Kubi.

Kuba, šestič

Pot iz Santa Clare do letovišča Cayo Santa Maria se je kar vlekla, tja smo prispeli šele pozno zvečer. Preden smo zapustili celino in se po 35 kilometrskem nasipu peljali do otoka, smo plačali cestnino za nasip, ki je mimogrede edina cestnina, ki jo plačate kjerkoli na Kubi. Čeprav je omenjena cestnina le bolj za krinko. Tam ljudje v uniformah namreč tudi preverijo avtobus in budno pazijo, da mimo njih ne bi zmuznil kak domačin. Na Kubi imajo namreč zelo stroge regulative kar se tiče domačinov in turistov. Letovišča so namenjena izključno samo za turiste in tja Kubanci nimajo vstopa. Le redkim uspe, da v teh krajih delajo kot turistični delavci. Avtobus jih vsako jutro še pred zoro pripelje tja in pozno zvečer odpelje nazaj. Kaj bi se zgodilo s Kubancem, ki bi ga brez dovoljenja dobili v letovišču, raje ne razmišljam...

V letovišče Cayo Santa Maria smo torej prispeli pozno zvečer, tako da niti nismo videli, kam smo v bistvu prišli. Lepe pritlične hišice in potke med cvetočim zelenjem še zdaleč ni bilo vse, kar nas je čakalo naslednji dan. Ko sem odprla vrata na teraso, ki je gledala na plažo, mi je zastal dih. To je življenje! Pa sem mislila, da take slike obstajajo samo po računalniški fotomontaži. Raj na Zemlji, vam pravim.

Takoj po hitrem zajtrku smo se odpravili na plažo, kamor sva z Zdenko že prej odnesli brisače in zasedli nekaj ležalnikov. To, da so bili naši ležalniki v neposredni bližini all-inclusive okrepčevalnice, je bilo zgolj naključje. Cel dan smo preživeli na plaži, se kopali in sončili, nekatere izmed nas je sonce tudi prav pošteno ožgalo. Na plaži je bilo tudi nekaj animatorjev, ki so peli, plesali in se norčevali. Pripravili so tudi malo plesno šolo salse, katere sva se s Slavico tudi udeležile, pa nama je kmalu postalo prevroče.

Božo je kasneje povedal, da se je pred sončnim vzhodom sprehajal po obali in se mu ni zdelo nič posebnega. Ko pa je sonce vzšlo, je s svojimi žarki osvetlilo vodo in morsko dno ter ustvarilo nepozabno doživetje. Za trenutek sem pomislila, da sanjam... Ko je sonce zašlo, smo se malo še sprehajali po naselju, šli na mojito ali dva, potem pa spat. Naslednje jutro nas je pot vodila v Cienfuegos, ki slovi po svoji strukturi. Gre namreč za kolonialno mesto, ki so ga zgradili Francozi in ima obliko šahovnice – celotno mesto je namreč zgrajeno iz 100m x 100m mreže, ulice so pravokotne in povsod najdemo čudovito arhitekturo.

Baje Cienfuegos slovi po najlepših dekletih na Kubi, pa moram priznati, da nisem nobene videla. Najbolj zanimiva se mi je zdela frizernica v pritličju ene izmed stavb v središču mesta. Bila je namreč ogromna, v njej je striglo vsaj trideset frizerk in vse so bile polno zaposlene. Ni ga večjega frizerskega salona na svetu, grem stavit! Ogledali smo si tudi slavno gledališče, zanimivo po svoji zgradbi, saj je prilagojeno tropskim razmeram. Celotno gledališče je namreč zelo zračno, umetno je iz rež in večjih oken ustvarjen prepih in sredi največje vročine je v njem izredno prijetno.

Po ogledu gledališča smo se odpravili naprej v botanični vrt Soledad, kjer hranijo veliko redkih in eksotičnih rastlinskih vrst. Prvič sem v živo videla bambus, ki me je presenetil s svojo velikostjo, in neznane rdeče cvetove, ki so izjemo sladko dišali. Baje so bili strupeni.

Po kratkem sprehodu pod krošnjami mogočnih palm smo zapustili botanični vrt in se namenili proti polotoku Zapata. Ta je znan po krokodilih, sicer pa kako tudi ne, saj že sama vegetacija in relief spominjata na tropske pragozdove in močvirja, kjer samo čakaš, kdaj te bo kaj pograbilo iz grmovja. Obiskali smo farmo krokodilov Boca de Guama, kjer sem imela priložnost tudi pocrkljati enega izmed krokodiljih mladičev.

Občutek je bil... nenavaden. Presenetila me je mrzla in trda koža, po drugi strani pa tudi malce lepljiva. Še dobro, da me s svojim mladičem ni videla mama krokodil, ker bi mi gotovo namenila tak pogled, kot ga vidite na spodnji sliki.

Še dobro, da je bila vmes visoka in močna ograja. Krokodili so bili med našim obiskom dokaj mirni, le iz gladine vode so se vsake toliko časa pokazale dvoje velikih oči, ki so budno spremljale dogajanje okrog sebe. Ko smo zapuščali krokodiljo farmo, se je že mračilo. Nekateri so po napornem dnevu tudi že odšli na zaslužen počitek.

Bolj, ko smo se bližali Havani, več starih ameriških avtomobilov smo videvali, več je bilo avtobusov in avtomobilov z rdečimi tablicami (beri: rent-a-car). Pozno zvečer smo prispeli v Havano in se takoj odpravili v hotel ob obali. Nada, Maja, Milena in Milojka so že takoj po prihodu v sobe imele veliko za povedat čez namestitev. Jah, saj če povem po pravici, je bil hotel res bolj za en k****.